TUKAJ SMO, DA TI POMAGAMO!

Reporter (https://reporter.si/) je nedavno razkril nov primer spolnega nasilja nad mladoletnim dekletom. Raziskovalni novinar revije Reporter g. Nenad Glücks se je na nas obrnil za mnenje, ali bi bilo po naši oceni za osumljenca potrebno odrediti pripor. Naš odgovor objavljamo v celoti, in opogumljamo žrtve nasilja, ne glede na to, katero obliko nasilja so doživele ali še vedno doživljajo, da sprejmejo pomoč, ki jo nudimo nevladne organizacije na področju preprečevanja nasilja in okrevanja od izkušnje nasilja:

031 233 211 Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja 24/7 (Ženska svetovalnica)
040 359 909 Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja (Ženska svetovalnica)
080 11 55 SOS pomoč žrtvam nasilja 24/7 (SOS telefon)
031 770 120 Svetovalna pomoč žrtvam nasilja in Program za povzročitelje/ice nasilja (Društvo za nenasilno komunikacijo)
116 111 Pomoč otrokom in mladostnikom ter mladostnicam (TOM telefon)
080 17 22 Pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi (Društvo Ključ)

Pokliči ! Pomagamo ti lahko le, če sprejmeš našo pomoč. Zagotavljamo zaupnost in anonimnost.

Odgovor Ženske svetovalnice na novinarsko vprašanje

Zagotovo je v sodobni družbi jasno in se zavedamo, da je nasilje (še posebej spolno in še posebej nad otroki, mladostnicami in mladostniki) skrajno zavržno dejanje. Brez izjeme se dogodi brez krivde žrtve in žrtvam pušča resne in dolgotrajne posledice ter globoke rane. Vsakršno obliko nasilja je potrebno preprečevati, hkrati pa nuditi pomoč žrtvam, da od izkušnje nasilja okrevajo. Slednje pa je področje delovanja našega humanitarnega društva v javnem interesu, Društvo Ženska svetovalnica, kjer v programu Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja (031 233 211), 24 ur na dan vse dni v letu zagotavljamo umik na varno in tajno lokacijo v primeru izbruha akutnega nasilja, in v programu Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja (040 359 909), kjer izvajamo vrsto aktivnosti za okrevanje, opolnomočenje in polnovredno življenje brez nasilja, vključno z informiranjem, spremstvom in zagovorništvom žrtev nasilja.

Venomer ko govorimo o priporu hodimo po tanki črti kolizije primerljivih ustavno zajamčenih temeljnih osebnostnih pravic. Varstvom zdravja, telesa in življenja po eni strani ter osebne svobode na drugi strani. Mnogokrat pa se žal pojavlja vprašanje, katera izmed teh dve pravic je močnejša, presoja pa zavisi od primera do primera. Ne zgolj vrste, teže, intenzitete in posledic storjenega kaznivega dejanja, temveč tudi postopkovne obravnave s strani pristojnih organov, ki mora biti še posebej skrbna in utemeljena. Žal pa čustvena oziroma psihična stiska žrtve ni zadostno merilo za presojo utemeljenosti pripornih razlogov (skrajni primer zaščite žrtev pred pravnomočno obsodbo). Ko je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je ukrepe za zaščito žrtev potrebno umestiti v zakonski okvir glede na vse okoliščine posameznega primera. Pri tem je potrebno presoditi ali bi lahko preteče nevarnosti, kot so grožnje žrtvi in/ali priči, uničevanje dokazov, ponovitvena nevarnost, umik pred roko pravice itd., lahko preprečili z drugimi, milejšimi ukrepi, kot so predvideni z zakonom. S konkretnim primerom v Društvu Ženska svetovalnica sicer nismo seznanjene, lahko pa po naših več kot 20-letnih izkušnjah ugotovimo, da je pri vseh oblikah nasilja v družini, kamor gre smiselno umestiti konkreten primer, najpogostejši ukrep za zaščito žrtve (katerekoli oblike) nasilja prepoved približevanja osebam in krajem. Po pretresljivih primerih v zadnjih časih, tako doma kot v tujini, in tako javnih (objavljenih v novicah pod črno kroniko), kot naših (v Kriznem centru, brez smrtnega izida) pa lahko zaključimo, da v kar nekaj primerih ta ukrep ni ustrezen oziroma ne zadostuje. Pri tem ne gre le za osebnostno strukturo storilca / storilke kaznivega dejanja, njegovo / njeno drznost in tem vezano mnenje, da je ‘nedotakljiv’ / ‘nedotakljiva’. Včasih in vse pogosteje jim je vseeno za posledice, ki jih bodo doletele. Prav zato pa je, po našem mnenju, potrebno upoštevati tudi zunanje dejavnike, kot so na primer krize nedavnega (migrantska in pandemija) ter sedanjega obdobja (energetska in gospodarska). Namreč, ljudje se nasploh spopadajo z večjimi stiskami, s poudarkom na znatnem socialnem in ekonomskem prikrajšanju v vseh pogledih. Ravnanja povzročiteljev nasilja so tako, vsaj po našem mnenju, pogojena tudi s temi vplivi, to naše mnenje pa podpira uradna statistika znatnega in zelo zaskrbljujočega porasta nasilja tekom navedenih kriz. Zato menimo, da je nastopil čas za spremembe v sicer dolgoletno ustaljenih uradnih postopkih, z namenom čim bolj učinkovite zaščite žrtev nasilja. Spodbujamo policijo, tožilstvo in sodišče, da zakonske določbe o utemeljenosti odreditve ukrepov, vključno s priporom, preizkusijo na vseh nivojih v pristojnosti organov pregona in odločanja, ter upoštevaje ne zgolj oblikovano prakso, temveč tudi povsem nove dejavnike in s tem vezana vedno višja tveganja. S tožilstvom sicer sodelujemo zelo dobro, opažamo pa, da je mnogokrat zadržano do svojih zakonskih pooblastil po 168. členu Zakona o kazenskem postopku. Namreč, tožilstvo lahko v zahtevi za kazensko preiskavo sodišču predlaga tudi pripor osebe, zoper katero je preiskava zaradi utemeljenega suma zahtevana. Ker o pripornih razlogih presoja sodišče, ni videti razloga, zakaj bi tožilstvo to breme prevzemalo nase in odločilo konkludentno samo (t.j. da ne poda predloga za pripor). Pri tem ni pomembno, ali gre (vsaj uradno) za enkratna ali ponovitvena kazniva dejanja – že enkrat je preveč ! In če je bilo enkrat, je lahko večkrat (če že celo ni bilo, neprijavljeno), v takšnih primerih pa se po pričevanjih naših uporabnic, žrtev nasilja, intenziteta nasilja stopnjuje in raste.

V vsakem primeru žrtvam nasilja predlagamo, da sprejmejo brezplačno pomoč nevladnih organizacij na področju preprečevanja nasilja in okrevanja od nasilja. Ne le zato, da bodo lahko ob strokovnem vodstvu reševale svojo težko življenjsko situacijo, temveč tudi zato, ker lahko, če se bodo za to odločile in zmogle (marsikdaj zaradi strahu pred povzročiteljem nasilja in predvidoma obsojajočo okolico, globokega sramu in sicer neupravičenega občutka krivde ne zmorejo), prejmejo strokovno podporo tudi ob podaji kazenske ovadbe in ves čas uradnih postopkov zoper povzročitelja nasilja. Pa tudi kasneje, pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper pravnomočno obsojenega povzročitelja nasilja.